Potovali smo, kuhali, brali in pisali o turški kulinariki, a smo jo želeli doživeti tudi v domačem mestu. Na kulinaričnem zemljevidu Ljubljane je našo pozornost pritegnila turška restavracija Safran, o kateri nismo vedeli ničesar. Najprej smo si o restavraciji želeli prebrali na spletu, vendar nam njihova stran poda le najbolj osnovne informacije o lokaciji in ponudbi, kar je tudi recimo okej.
Prvi vtis je, pravijo, najpomembnejši, in Safran je na nas naredil prav prijetnega. Ambient nas je z nizkimi mizami in sedišči, turškimi sabljami, šišami ter ličnimi seti za kavo in čaj vrnil v čas otomanskega cesarstva. Posebnost interiera so simpatične svetilke izdelane iz replike značilnih otomanskih hišic. Tudi avtentična glasba ne manjka, saj iz zvočnikov odzvanjajo tradicionalne turške melodije, ki se lepo zlijejo z ambientom. Nadvse prijetno.
Najbolj pa nas je seveda zanimala hrana in naš cilj je bil poskusiti čimveč različnih jedi. Za začetek smo naročili KARISIK MEZE TABAGI, različne predjedi - meze - za dve osebi, kot so humus, turški namaz s čilijem, jogurtov namaz s česnom in koprom, ocvrti burek s sirom, dve vrsti dolm in še kaj bi se našlo. Že s tem hodom smo bili zelo zadovoljni, a smo morali poskusiti še njihovo piyaz solato! In ni nam bilo žal, ker smo v njej našli sestavini, ki ju naravnost obožujemo: sumak in sezamovo pasto - tahin. Podpiramo!
Z glavno jedjo smo šli na vse ali nič - na vrsti je bila chefova specialiteta: mešano meso z žara, spet za dve osebi. Aja, morda na tem mestu ni odveč omeniti, da se je na pojedini zbralo pet članov karavane Svilne poti. Meso smo razgrabili do zadnjega ražnjiča, a najbolj se nam je v spomin vtisnil tisti z jagnjetino in tradicionalnim sudžukom. Brez solate tudi ni šlo, zato smo naročili še eno SAFRAN SPECIAL solato - za dve osebi, seveda. Poleti je ne boste hoteli deliti z nikomer, saj je ta solata iz drobno narezane sveže zelenjave s prelivom iz granatnega jabolka, s sumakom, limono in orehi lahko osvežujoč samostojen obrok. Večerjo smo zaokrožili z nam dobro znanimi turškimi baklavami.
Zgodbo Safrana vam bo z veseljem povedal lastnik, Hakan, ki nas je zelo prijazno sprejel in postregel. Sam pravi, da prihaja iz Safranbola, mesta, ki je bilo v času otomanskega imperija središče pridelovanja in trgovine z žafranom. Od tod tudi ime. Mesto je prepredeno s številnimi obrtniškimi delavnicami, trgovinicami in značilnimi hišami iz časa otomanskega cesarstva, s čimer dobimo občutek, da se je čas tam ustavil. Safranbol je bil leta 1994 upravičeno uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine in Hakan je na dobri poti, da pristen delček te dediščine predstavi tudi v Ljubljani.
